Knjigice
Pravljica · Klasične pravljice
Male ženske
Zgodba o štirih sestrah v majhni rjavi hiši
Tudi v jeziku: Little Women (angleščina) · Malé ženy (slovaščina)
»Božič brez daril sploh ni božič,« je zagodrnjala Jo in se zleknila po stari preprogi pred ognjem. V majhni rjavi hiši so tisti večer sedele štiri sestre: resna Meg, divja Jo, tiha Beth in mala Amy. Oče je bil daleč stran, pri vojakih, in denarja je bilo komaj za kruh. Tedaj je vstopila mama, otresla sneg s pleč in rekla: »Nocoj imamo druga drugo. To ni malo.«
1
Na božično jutro so na mizi dišale palačinke, bel kruh in vroče mleko. »Nedaleč od tod,« je rekla mama, »leži uboga mati s šestimi otroki v mrzli sobi. Nimajo ničesar.« Sestre so se spogledale samo za trenutek. Potem so vse zložile v košaro, ponesle zajtrk čez zasneženo ulico in gledale, kako otroci jedo. Domov so se vrnile lačne in srečne.
2
Meg je bila najstarejša in je znala biti dostojanstvena kot kraljica. Pri tujih ljudeh je pazila na otroke in vsak večer prinesla domov nekaj kovancev. Kadar je mimo zapeljala lepa kočija z gospodično v svileni obleki, se je Meg zravnala, popravila zakrpane rokavice in šla naprej. »Lepe stvari so lepe,« si je rekla, »a svojega ponosa ne dam zanje.«
3
Jo je imela svoje kraljestvo na podstrešju. Tam je sedela s peresom v prstih, do komolcev v črnilu, in pisala igre o roparjih in grofih. Poleg nje je vedno stal krožnik jabolk, na kolenih pa je predla siva mačka. Kadar ji je zgodba stekla, je pozabila na ves svet. »Nekoč,« je rekla mački, »bom napisala knjigo, ki jo bodo brali vsi.«
4
Beth je bila tako sramežljiva, da je pri tujih ljudeh komaj dihala. Zato pa je govoril njen klavir — star, razglašen, z rumenimi tipkami. Sedla je predenj, zaprla oči in vsa hiša se je pomirila. Meg je nehala šivati, Jo je odložila pero, Amy je pozabila na svoje kodre. »Beth,« je rekla mama, »ti nas držiš skupaj z glasbo.«
5
Amy je bila najmlajša in najlepša — vsaj tako je mislila sama. Vsako jutro si je na nos pripela leseno ščipalko, da bi zrasel bolj ošiljen, in se resno ogledovala v okroglem zrcalu. Risala je angelčke po robovih zvezkov in uporabljala dolge besede, ki jih ni čisto razumela. Sestre so se smejale, Amy pa je ostala ponosno vzravnana.
6
Najlepše je bilo na podstrešju ob sobotah. Jo je pisala igre in igrala vse strašne vloge: roparje, viteze in coprnice. Meg je bila vedno imenitna gospa, Beth je držala svetilko, Amy pa je nosila pozlačeno leseno krono. Rdeča odeja na vrvi je bila zavesa. Ko je padla, so si štiri igralke ploskale kar same in se smejale do solz.
7
Za živo mejo je stala velika kamnita hiša, v njej pa fant s črnimi kodri, ki je bil ves čas sam. Jo ga je nekega snežnega večera zagledala pri oknu in mu pomahala. Naslednji dan mu je čez ograjo podala skledo tople hrane. »Jaz sem Jo.« — »Laurie.« Od tistega dne sta bila prijatelja, njegov stari dedek pa ju je z vrat molče gledal in se smehljal v brke.
8
Meg in Jo sta bili povabljeni na ples. Jo si je zadaj na obleki opekla veliko rjavo liso, zato je ves večer stala ob steni in se ni hotela obrniti. Tam jo je našel Laurie. »Poznam boljši prostor,« je rekel in jo odpeljal na dolg prazen hodnik. Tam sta plesala polko čisto sama, dokler se nista zasopla naslonila na steno in se smejala.
9
Nekega dne je Amy v jezi vrgla Jojino knjigo zgodb v ogenj. Jo ji tega ni mogla odpustiti. Ko sta šli drsat na reko, se je pod Amy udrl led. Jo in Laurie sta jo hitro potegnila ven in Jo jo je zavila v svoj plašč. »Skoraj sem te izgubila,« je zajokala. »Vse ti je odpuščeno.« Odtlej sta se sestri držali skupaj.
10
Nekega mrzlega dne je prišla brzojavka: oče je hudo bolan. Mama se je še isto uro odpravila k njemu. Sestre so ji pomagale obleči plašč, Beth ji je držala rokav, Amy pa je stiskala rumeni listek. »Skrbite druga za drugo,« je rekla mama na vratih. »Vrnem se, brž ko bo mogoče.« Hiša je za njo utihnila kot cerkev.
11
Potem je zbolela Beth. Ležala je vroča in tiha, hiša pa je hodila po prstih. Jo je noč za nočjo sedela ob njeni postelji in ni zatisnila očesa. Nekega jutra, ko je skozi okno svetil sneg, je Beth odprla oči in se nasmehnila. »Lačna sem,« je rekla čisto potiho. Meg je zajokala od sreče, Jo pa se je smejala in jokala hkrati.
12
Za božič se je vrnila mama — in z njo oče, suh in nasmejan, v modrem vojaškem plašču. Štiri sestre so planile k njemu, Beth pa je sedela zavita v odejo pri ognju in se smejala. »Moje male ženske,« je rekel oče in jih objel vse naenkrat. »Odšel sem od štirih deklic, vrnil pa sem se k štirim ženskam.« Tisti večer v rjavi hiši ni manjkalo ničesar.
13Konec
