Knjigice
Pravljica · Klasične pravljice
Jakec in fižolovo steblo
Angleška pravljica o čarobnih fižolih in velikanu nad oblaki
Tudi v jeziku: Jack and the Beanstalk (angleščina) · Janko a fazuľová stonka (slovaščina)
Nekoč sta v majhni hiši na koncu vasi živela Jakec in njegova mama. Bila sta tako revna, da v omari ni bilo niti skorjice kruha. Ostala jima je samo še krava Liska. »Jakec,« je nekega jutra vzdihnila mama, »odpelji Lisko na sejem in jo prodaj, drugače bova ostala lačna.« Jakec je vzel vrv in žalostno odpeljal Lisko po prašni cesti proti sejmu.
1
Na poti je Jakec srečal čudnega starčka s sivo brado. »Kam pa kam s tako lepo kravo?« ga je vprašal starček. »Na sejem, naprodaj,« je rekel Jakec. Starček je odprl dlan: na njej je ležalo pet pisanih fižolov. »Čarobni so,« je pomežiknil. »Čez noč zrastejo do neba.« In Jakec je dal Lisko za pet čarobnih fižolov ter vesel stekel domov.
2
»Fižole? Pet fižolov za našo Lisko?!« Mama je od jeze in žalosti zajokala ter vrgla fižole skozi okno na vrt. »V posteljo, Jakec! Nocoj ni večerje.« Jakec je ležal v temi in od žalosti ni mogel zaspati; poslušal je, kako mu kruli v trebuhu. Zunaj na vrtu pa se je medtem, čisto potiho, začelo nekaj premikati in rasti.
3
Zjutraj je bila Jakčeva soba čudno zelena. Pred oknom je stalo fižolovo steblo, debelo kot hrast, in se vzpenjalo mimo strehe, mimo oblakov, do samega neba. »To si moram pogledati od blizu!« je rekel Jakec, zgrabil steblo in začel plezati. Plezal je in plezal, dokler ni bila vsa vas globoko pod njim majhna kot igračka.
4
Na vrhu stebla se je razprostirala dežela nad oblaki in sredi nje je stal velikanski grad. Jakec je potrkal na vrata, visoka kot zvonik. Odprla mu je velikanka, velikanova žena. »Beži, fantek!« je zašepetala. »Moj mož ima najraje prav takšne male dečke za večerjo!« A Jakec je bil preveč lačen — in dobra velikanka mu je dala kruha in vrč mleka.
5
Tedaj so po hodniku zabobneli koraki: bum, bum, BUM! »Fi, fa, fo, fu — po malem človeku diši mi tu!« je zagrmel velikan. Velikanka je Jakca urno skrila v pečico. »Kaj ti pa je, le zelje se ti je pokadilo,« je rekla možu. Velikan je povečerjal, nato pa štel zlatnike, kupček za kupčkom, dokler ni zaspal in zasmrčal, da je zažvenketala vsa miza.
6
Jakec je smuknil iz pečice, zgrabil vrečo zlatnikov in po steblu zdrsnil domov. »Mama, poglej, bogata sva!« Kupila sta kruha, sira in toplo odejo za zimo. Nekaj časa jima ni manjkalo ničesar. A nekega dne je bil zadnji zlatnik porabljen — in Jakec je spet stopil na vrt, kjer je čakalo fižolovo steblo.
7
Znova je splezal do neba in dobra velikanka ga je znova skrila. »Fi, fa, fo, fu — po malem človeku diši mi tu!« je vohal velikan, a žena mu je rekla: »Sanja se ti, mož.« Po večerji je velikan na mizo postavil belo kokoško in ukazal: »Nesi!« Kokoška je znesla čisto zlato jajce. Velikan se je zadovoljno smejal, dokler ni zaspal.
8
Jakec je tiho vzel kokoško pod pazduho in stekel iz gradu. Steblo se je majalo, veter mu je žvižgal okrog ušes, a srečno je pristal sredi vrta. »Nesi!« je rekel doma in kokoška je znesla zlato jajce, potem še eno in še eno. Mama je od samega veselja zaplesala po kuhinji, Jakec pa se je smejal na ves glas.
9
A Jakca je še tretjič vleklo nad oblake. Tokrat se je skril v velik bakren kotel. Po večerji je velikan prinesel na mizo zlato harfo in ukazal: »Zapoj!« Harfa je sama zaigrala tako sladko, da je velikan kmalu zadremal. Jakec jo je zgrabil — a harfa je zazvenela: »Gospodar, gospodar, tat!« In velikan je odprl oči.
10
Jakec je bežal, kar so ga nesle noge, velikan pa za njim: bum, bum, BUM! Po beli cesti, čez rob oblakov in po steblu navzdol. Harfo je trdno stiskal k sebi. Steblo se je treslo in šibilo pod velikanovo težo, listje je letelo na vse strani. »Mama!« je že od daleč zavpil Jakec. »Hitro mi prinesi sekiro!«
11
Jakec je skočil na tla, zgrabil sekiro in zamahnil: enkrat, dvakrat, trikrat! Fižolovo steblo je zaškripalo, se nagnilo in z velikim truščem podrlo. Velikan je padel z neba na daljno polje in to je bil njegov konec. Na vrtu je ostal samo še kupček zelenih listov in polomljenih vej, nad njim pa spet mirno, modro nebo.
12
Od takrat Jakec in mama nista bila nikoli več revna. Kokoška jima je nesla zlata jajca, zlata harfa je zvečer pela najlepše uspavanke, na pašniku za hišo pa se je spet pasla krava Liska — Jakec jo je s prvim zlatim jajcem odkupil nazaj. In če greš kdaj zvečer mimo njune hiše, morda še danes slišiš harfo, kako tiho poje.
13Konec
