Knjigice
Pravljica · Klasične pravljice
Kralj Artur
Zgodba o dečku, ki je izvlekel meč iz kamna
Tudi v jeziku: King Arthur (angleščina) · Kráľ Artuš (slovaščina)
Ko je stari kralj umrl, je dežela ostala brez vladarja. Gospodje so se prepirali, ceste so postale nevarne in ljudje so zaklepali vrata že pred mrakom. Nekega jutra pa je sredi pokopališča pri cerkvi stalo veliko kamnito nakovalo in iz njega je molel meč. V kamen so bile vklesane besede: »Kdor izvleče ta meč, je pravi kralj vse dežele.«
1
Od blizu in daleč so prihajali gospodje in vitezi. Vsak je pljunil v dlani, zagrabil ročaj in vlekel, da mu je zaripel obraz. Meč se ni premaknil niti za las, kakor bi bil zrasel iz kamna. Tako je bilo leto za letom. Za novo leto so v mestu pripravili velik viteški turnir in vsi so upali, da bo tokrat morda le kdo dvignil meč.
2
Na turnir je prišel tudi vitez Ektor s sinom Kejem in z rejencem Arturjem, ki mu je bil oproda. Ko sta že stala na igrišču, je Kej pobledel: »Moj meč! Pozabil sem ga doma!« Artur je zajahal konjička in oddirjal nazaj. A hiša je bila zaklenjena in prazna. Deček je stal pred vrati in ni vedel, kaj naj stori.
3
Tedaj se je spomnil meča na pokopališču. »Ta pa nikomur ne manjka,« si je rekel. Stekel je čez tiho pokopališče, z obema rokama prijel hladen ročaj in potegnil. Meč je zdrsnil iz kamna tako lahko, kot gre nož iz masla. Artur ga je stisnil pod pazduho, se niti enkrat ni ozrl in vesel odhitel nazaj k bratu.
4
Ko je Kej zagledal meč, mu je zastala beseda. Vitez Ektor je pokleknil pred dečkom in Artur se je prestrašil: »Zakaj klečiš pred mano?« Pred vsemi gospodi je moral meč zasaditi nazaj v kamen in ga znova izvleči. Nekateri so godrnjali: »Oproda? Otrok?« A ljudje so vzklikali: »Naš kralj!« In Artur je postal kralj.
5
K mlademu kralju je prišel star čarovnik Merlin, z belo brado do pasu in v modrem plašču, posutem z zlatimi zvezdami. »Meč te je izbral,« je rekel, »krono pa si moraš zaslužiti vsak dan znova. Poslušaj, preden spregovoriš. Kar obljubiš, tudi stori. In nikoli ne pozabi, kako je biti majhen.« Artur si je te besede zapomnil za vse življenje.
6
Nekega dne se je Arturju meč zlomil v dvoboju. Merlin ga je odpeljal k tihemu jezeru med hribi. Iz vode se je dvignila roka in držala meč, ki se je svetil kot mesec. »To je Ekskalibur,« je rekla gospa iz jezera. »Nosi ga za tiste, ki se ne znajo braniti sami.« Artur je meč sprejel s priklonom, voda pa se je za gospo tiho zaprla.
7
V svojem gradu Kamelotu je dal Artur narediti mizo, okroglo kakor sonce. »Ta miza nima ne čela ne konca,« je rekel. »Nihče ne sedi više od drugega. Kdor sede k njej, obljubi troje: braniti šibke, govoriti resnico in nikoli dvigniti meča iz jeze.« Vitezi so položili dlani na leseno ploščo in obljubili.
8
Za mizo so sedeli čudoviti vitezi. Lancelot, najmočnejši med njimi, je bil z otroki najbolj nežen. Mladi Persival je ob vsaki pohvali zardel do ušes. Gavain je v igri nekoč goljufal, potem pa je sam pokleknil pred kralja in priznal. Artur mu je položil roko na ramo: »Kdor prizna, je še vedno moj vitez.«
9
Neke noči je skozi dvorano zaplaval čuden svetel sij, kakor bi mimo šla čaša iz same svetlobe. Nihče je ni zares videl, vsakomur pa je ostalo toplo pri srcu. Rekli so ji gral. Vitezi so odjahali po svetu, da bi jo poiskali. Nekateri so jo za hip zagledali. Nihče je ni znal razložiti. Vrnili so se drugačni, kot so odšli.
10
Pot jih je vodila v začaran gozd, kjer so drevesa šepetala in steze niso ostale na svojem mestu. Artur je tam srečal viteza v zelenem oklepu, ki je stražil most. Nista se bojevala: kralj mu je zastavil uganko, vitez pa mu je odgovoril s svojo. Do jutra sta bila prijatelja in most je bil odprt za vse.
11
Leta so tekla in dežela je zadihala. Ceste so bile spet varne, polja rodovitna, ob praznikih pa so na grajskem dvorišču plesali vsi skupaj — kmetje in vitezi, drug ob drugem. Kraljica Ginevra z bakrenimi lasmi je sedela ob Arturju in se smejala, otroci pa so se lovili med plesalci. »Nič od tega ni moje,« je rekel kralj. »Vse je naše.«
12
Po mnogih letih je prišla bridka bitka in Artur se je vrnil ranjen in utrujen. Ob obali ga je čakala barka, v njej pa tri žene v temnih plaščih. Nežno so ga položile nanjo. »Kam odhajaš?« je zaklical zvesti vitez. »Na Avalon, na otok jabolk, da se pozdravim,« je rekel kralj. »Nekoč se vrnem.« In barka je tiho odplula v meglo.
13Konec
