Knjigice
Pravljica · Zgodbe o živalih
Zgodba o žabcu Jeremiji
O žabcu, ki je šel na ribolov in ga je skoraj pojedla postrv
Tudi v jeziku: The Tale of Mr. Jeremy Fisher (angleščina) · Príbeh o žabiakovi Jeremiášovi (slovaščina)
Na robu ribnika, med rumenimi zlaticami, je stala majhna vlažna hišica. V njej je živel žabec Jeremija. Po shrambi in po hodniku je pljuskala voda, ampak Jeremiju so bili mokri hodniki prav všeč: nikoli si ni zmočil nog, ne da bi sam hotel. In nihče ga ni okregal, če je prinesel v kuhinjo malo blata. »Krasna hiša,« je zadovoljno govoril. »Za žabca ni boljše na svetu.«
1
Nekega jutra je pogledal skozi okno: debele kaplje so padale v ribnik, kap-kap-kap. »Imenitno!« se je razveselil Jeremija. »Ravno pravšnje vreme za ribolov! Nalovil bom košaro pisank in povabil prijatelja na večerjo — želvaka Ptolomeja in pupka Izaka.« Oblekel je rjav dežni plašč, obul sijoče galoše, vzel palico in košaro ter z dolgimi skoki odrinil tja, kjer je imel privezan svoj čoln.
2
Jeremijev čoln je bil okrogel in zelen, čisto podoben lokvanjevemu listu — saj je lokvanjev list tudi bil. Privezan je bil k vodni rastlini sredi ribnika. Jeremija je vzel dolgo trstiko in se z njo odrival po vodi kakor s palico. »Tam pri trstju poznam globoko mesto,« si je rekel, »kjer kar mrgoli pisank.« Dež mu je bobnal po plašču, a žabcu je bilo to všeč.
3
Prekrižal je noge, vrgel trnek in čakal. Kaplje so mu lezle za ovratnik in po hrbtu, on pa je celo uro nepremično strmel v plovec. Kar naenkrat — ščip! Velik vodni hrošč ga je pod listom uščipnil v konico galoše. Jeremija je urno potegnil noge pod plašč in sedel malo bolj na sredino lista. »Raje vidim, da me pustite pri miru,« je zabrundal.
4
Potem je plovec poskočil! Jeremija je potegnil iz vse moči — pa ni bila pisanka, ampak ribica, vsa naježena od ostrih bodic. Zbadala ga je v prste, se metala po listu in — hop! — smuknila nazaj v vodo. Okoli čolna pa je pokukala iz vode cela gruča malih pisank in vse so se smejale žabcu Jeremiji na ves glas.
5
Jeremija je sedel na robu lista in si lizal boleče prste. Tedaj pa se je zgodilo nekaj veliko hujšega. ŠVIST! PLOSK! Iz globine je švignila ogromna postrv, zgrabila žabca — hop! — in ga pogoltnila v celem, z dežnim plaščem vred. Nato se je s pljuskom obrnila in se potopila na dno ribnika. Na lokvanjevem listu je ostal samo moker krog.
6
Ampak — fuj! Rjavi dežni plašč postrvi prav nič ni teknil. Tako grozno se ji je zdel, da je Jeremijo v pol minute izpljunila, kot izpljuneš kislo kumarico. Žabec je kot zamašek švignil navzgor med srebrnimi mehurčki in pomolil glavo iz vode. Plašč je imel ves razcefran, palica in košara pa sta izginili neznano kam.
7
Jeremija je zaplaval proti bregu, kar so ga nesle plavuti — hočem reči, noge. Splezal je na suho med zlatice in globoko vzdihnil. »Še sreča, da ni bila ščuka!« je rekel in ožel rokave. »Palice in košare mi ni žal. Ampak nekaj je gotovo: nikoli, nikoli več ne grem lovit rib!« Ves premočen je odcapljal po stezici proti svoji vlažni hišici.
8
Doma se je preoblekel v suho, si na prste nalepil obliže in pristavil lonec. Zvečer je potrkalo. Pred vrati sta stala prijatelja: želvak Ptolomej, ki je v mrežasti vrečki prinesel zeleno solato, in pupek Izak v svojem imenitnem črno-zlatem telovniku. »Vstopita, vstopita!« ju je povabil Jeremija. »Samo … glede večerje vaju moram nekaj opozoriti.«
9
Pisank namreč ni bilo. Namesto njih je Jeremija postregel pečeno kobilico z omako iz pikapolonic. Želvak je hrustal svojo solato, pupek si je privoščil kobilico, Jeremija pa je bil vesel, da sedi na suhem, daleč od vseh postrvi. Žabci pravijo, da je pečena kobilica prava poslastica. Jaz pa mislim, da je moralo biti ostudno.
10Konec
