Knjigice
Pravljica · Klasične pravljice
Ostržek
Zgodba o leseni lutki, ki je postala pravi deček
Tudi v jeziku: Pinocchio (angleščina) · Pinocchio (slovaščina)
V majhni delavnici starega mizarja je ležal čisto navaden kos lesa. A ko je mizar dvignil dleto, se je iz polena oglasil tenak glasek: »Joj! To žgečka!« Mizar se je tako prestrašil, da mu je dleto padlo iz rok. Čudežno poleno je hitro podaril sosedu — staremu rezbarju Pepetu, ki si je že dolgo želel izrezljati leseno lutko.
1
Pepe je rezljal ves večer. Najprej oči — in oči so pomežiknile! Nato nos — in nos je zrasel dolg in špičast. Nazadnje noge — in lutka je skočila s klopi ter stekla skozi vrata naravnost na ulico! »Ostržek! Vrni se!« je klical Pepe in sopihal za njim. Tako se je začelo življenje lesenega dečka, ki ni ubogal prav nikogar.
2
Pepe je bil reven, a je za Ostržka hotel vse najboljše. Prodal je svoj edini plašč in mu kupil abecednik za šolo. »Naučil se bom brati in ti kupim nov plašč!« je obljubil Ostržek. A po poti v šolo je zaslišal bobne in trobente: lutkovno gledališče! Ostržek je prodal abecednik za vstopnico in v hipu pozabil na vse lepe obljube.
3
Na odru so lutke takoj prepoznale lesenega brata. »Pridi k nam!« so vpile in predstava se je spremenila v veselo zmešnjavo. Gospodar gledališča je bil velikan z brado, črno kot noč. Videti je bil strašen — a v prsih je imel mehko srce. Ko mu je Ostržek povedal o revnem očetu Pepetu, je velikan zabrundal, od ganjenosti trikrat kihnil in mu stisnil v roko pet zlatnikov: »Nesi jih domov očetu!«
4
Po poti domov sta ga ustavila lisica, ki je šepala, in maček, ki se je delal slepega. »Samo pet zlatnikov?« je zavzdihnila lisica. »Midva poznava Polje čudežev! Tam zlatnik posadiš, ga zaliješ — in do jutra zraste drevo, polno samih zlatnikov.« Ostržek je od veselja poskočil: »Pepetu bom prinesel celo drevo zlata!« In namesto domov jo je mahnil z njima.
5
Na Polju čudežev je Ostržek izkopal jamico, vanjo skrbno položil vseh pet zlatnikov in jih zalil. »Zdaj pa pojdi in počakaj, da zlato v miru vzklije,« je rekla lisica. Ko se je zjutraj vrnil, ni bilo ne drevesa, ne zlatnikov, ne lisice in ne mačka. Polje je bilo prazno in tiho. Ostržek je sedel na kamen in prvič zares bridko zajokal.
6
Njegov jok je slišala vila s sinjimi lasmi, ki je živela v beli hišici sredi gozda. Odnesla ga je domov, ga umila, mu obvezala prasko na kolenu in postavila predenj skodelo tople juhe. »Zdaj pa mi povej, Ostržek, kaj se ti je zgodilo,« je rekla z glasom, mehkim kot večerni zvon. In Ostržek je začel pripovedovati — samo čisto malo po svoje.
7
»Zlatnike sem izgubil,« je rekel Ostržek — in nos mu je zrasel za cel prst. »Ne, ukradli so mi jih!« Nos je pognal kakor veja. »Pravzaprav sem jih pogoltnil!« Nos je zrasel skozi okno in nanj so kot na vejo sedli trije vrabci. Vila se je smejala: »Vidiš, laži imajo dolg nos!« Šele ko je Ostržek povedal čisto resnico, so prileteli detli in mu nos skljuvali nazaj na pravo mero.
8
Ostržek je obljubil, da bo priden, in nekaj časa je res pridno hodil v šolo. A nekega večera je srečal prijatelja Stenja. »Greš z mano v Deželo igrač?« je šepnil Stenj. »Tam ni ne šole ne knjig — samo igra od jutra do večera!« Ostržek je omahoval, omahoval ... potem pa je le splezal na voz, poln razposajenih dečkov, in se odpeljal v noč.
9
V Deželi igrač so se dečki zares samo igrali. Toda nekega jutra je Ostržek v ogledalu zagledal nekaj groznega: iz glave sta mu zrasli dve dolgi sivi oslovski ušesi! »To se zgodi dečkom, ki samo lenarijo,« je žalostno zarigal Stenj, ki so mu zrasla prav takšna. Ostržek si je potegnil kapo čez ušesa in bežal iz Dežele igrač — tekel je in tekel, vse do morja.
10
Ob morju je izvedel novico, ki mu je stisnila leseno srce: oče Pepe ga je šel iskat s čolničkom po širnem morju! Ostržek je skočil v valove — in glej, slana voda je odplaknila oslovski ušesi. Plaval je in plaval, dokler se iz globine ni dvignila velikanska senca: strašna riba, velika kot hrib, je odprla žrelo in ga pogoltnila kakor drobtinico.
11
V ribjem trebuhu je Ostržek daleč v temi zagledal drobno lučko. Šel je za njo — in kaj je našel? Mizico, prižgano svečo in ob njej ... očeta Pepeta! »Oče!« je zavpil in mu skočil v objem. »Moj Ostržek!« je od sreče jokal Pepe. »Dve leti sem te iskal po vsem morju, zdaj pa naju je oba pogoltnila ista riba!« Objeta sta sedla k sveči in skovala načrt za pobeg.
12
»Riba spi z odprtim žrelom,« je šepnil Ostržek. »Zlezi mi na hrbet, oče — jaz odlično plavam!« Po velikanskem jeziku kot po mostičku sta se po prstih splazila mimo zob, visokih kot vrata, in skočila v morje. Ostržek je plaval vso noč s Pepetom na hrbtu, dokler se ni v jutranji zarji pred njima zasvetila obala.
13
Od tistega dne je Ostržek delal in se učil. Pletel je košare, nosil vodo in vsak večer bral, da je lahko skrbel za očeta. Neke noči se mu je v sanjah nasmehnila vila s sinjimi lasmi. In ko se je zjutraj zbudil, ni bil več lesen! Imel je mehke roke, topla lica in nasmeh pravega dečka. Na stolu ob postelji je sedela stara lutka in Ostržek se je zasmejal: »Kako smešen sem bil, ko sem bil še lesen!«
14Konec
