Knjigice
Pravljica · Klasične pravljice
Otroški vrt pesmi
Pesmi enega otroškega dne, od jutra do lune
Tudi v jeziku: A Child's Garden of Verses (angleščina) · Detská záhrada veršov (slovaščina)
Pozimi vstanem, ko je še tema,
pri rumeni svečki se oblečem.
Poleti pa je ravno narobe:
pri belem dnevu v posteljo tečem.
Ležim in gledam ptico na veji,
ki še skaklja in poje na glas,
in slišim korake ljudi po ulici —
zame pa je že spanja čas.
1
Kako je lepo se gugati v zrak,
visoko, visoko v nebo!
Nič lepšega ne pozna otrok,
kot je gugati se tako.
Čez zid poletim in vidim daleč:
reke, drevesa in kravo na paši,
vso deželo naokrog.
Potem pa spet dol na zeleni vrt,
na rjavo streho — in spet gor v zrak,
gor v zrak in spet dol!
2
Imam majhno senco, z mano gre povsod,
čemu je dobra, ne vem prav dobro.
Od glave do pet mi je čisto podobna
in v posteljo skoči še pred menoj.
Zdaj zraste visoko kot hiša na vasi,
zdaj pa je drobna kot pika na tleh.
Nekega jutra sem vstal pred soncem,
rosa je bleščala na travi —
moja lena senca pa je, zaspanka,
še kar spala doma v postelji.
3
Prijazno kravo, belo in rjavo,
imam iz vsega srca rad.
Smetano mi da, gosto in sladko,
za jabolčni kolač.
Po travniku hodi in tiho muka,
zlato popoldne se okrog nje lije,
veter jo boža, dež jo umije,
ona pa cvetje s travnika je.
4
Hitreje kot vile, hitreje kot veter,
mostovi in hiše, jarki in meje,
kot vojska v naskoku drvimo naprej,
po travnikih konji in krave beže.
Griči in doline, vasi in drevesa
letijo mimo kot gost naliv dežja,
in vsak hip znova, kot bi mignil z očmi,
mimo zažvižga pisana postaja.
5
Dež dežuje vsenaokrog,
pada na polje in na drevo,
pada na naše dežnike tu
in tam daleč na ladje na morju.
Dež dežuje vsenaokrog.
6
Ko sem bil bolan in sem ležal v postelji,
sem imel dve blazini pod glavo
in vse igrače lepo ob sebi,
da mi ves dan ni bilo dolgčas.
Cele ure sem gledal, kako
korakajo moji svinčeni vojaki
čez gube odeje, čez hribe in doline,
in ladje so plule po rjuhah.
Jaz pa sem bil velikan, ki tiho sedi
na blazinastem hribu in gleda deželo odeje.
7
Po vseh sosednjih vrtovih,
gor po vsej dolini,
z jesenskih kresov
se vije dim!
Poletje je minilo
in z njim vse rože,
rdeči ogenj plapola,
sivi dim se dviga.
Pesem o letnih časih!
Rože poleti, ognji jeseni!
8
Čaj je skoraj kuhan, sonce je zašlo,
čas je, da stopim k oknu in pogledam:
vsak večer pride po ulici prižigalec
z lestvijo in majhno svetilko v roki.
Ko bom velik in bom sam izbiral,
bom hodil s teboj od luči do luči.
In ko boš spet hitel mimo z lestvijo —
ozri se, prižigalec, pokimaj mi nocoj!
9
Luna ima obraz kot ura na steni.
Sveti na tatove ob vrtnem zidu,
na ulice, polja in pristanišča
in na ptičke, ki spijo med vejami.
Mijavkajoča mačka in cvileča miš,
pes, ki tuli pred vrati hiše,
netopir, ki podnevi spi v postelji —
vsi so radi zunaj v mesečini.
Rože in otroci pa zapremo oči
in spimo, dokler ne vstane sonce.
10
Moja postelja je majhna ladja.
Mama mi pomaga vkrcati se,
zapne mi mornarski plašček
in me odrine v temo.
Zvečer se vkrcam in zaželim
lahko noč vsem na obali,
zaprem oči in odplujem
in ne vidim in ne slišim več.
Vso noč plujemo skozi temo,
zjutraj pa je ladja spet ob pomolu.
11Konec
