Knjigice
Pravljica · Klasične pravljice
Žar ptica
Ruska pravljica o najmlajšem carjeviču in sivem volku
Tudi v jeziku: The Firebird (angleščina) · Vták Ohnivák (slovaščina)
Car Vislav je imel vrt, kakršnega ni bilo nikjer na svetu. Sredi njega je raslo drevo z zlatimi jabolki, ki so v soncu žarela kakor sto majhnih luči. Car jih je vsak večer preštel. Nekega jutra pa je obstal: ena veja je bila prazna. Naslednje jutro spet. Vsako noč je nekdo kradel zlata jabolka in nihče ni vedel, kdo.
1
Car je poklical svoje tri sinove. »Kdor ujame tatu, bo moj naslednik.« Prvo noč je stražil najstarejši Dmitrij in zaspal. Drugo noč Vasilij — tudi ta je zaspal. Tretjo noč je čuval najmlajši, Ivan. Opolnoči je vrt nenadoma zasijal kakor opoldne: priletela je žar ptica. Ivan je skočil in jo zagrabil za rep. Ptica se je iztrgala, v roki pa mu je ostalo eno samo pero, ki je gorelo in vendar ni žgalo.
2
Car je pero dolgo gledal. »Pojdite in prinesite mi ptico samo,« je rekel sinovom. Bratje so odjahali, vsak po svoji poti. Ivan je jezdil tri dni, dokler ni prišel do velikega kamna na razpotju. Na njem je bilo zapisano: kdor krene naprej, bo izgubil konja. Ivan je krenil naprej. Iz gozda je pritekel velik sivi volk — in konja ni bilo več.
3
Ivan je šel naprej peš in žalosten. Tedaj ga je dohitel sivi volk. »Snedel sem tvojega konja, zato ti bom zdaj konj jaz. Sedi mi na hrbet.« Ivan je sedel in volk je stekel — hitreje od vetra, hitreje od vsakega konja na svetu. Do zidu carja Dolmata sta prišla še pred nočjo. »Vzemi ptico,« je rekel volk, »zlate kletke pa se ne dotakni.«
4
Ivan je splezal čez zid. Žar ptica je v temi svetila kakor žerjavica in ves vrt je dišal po nočnih rožah. A kletka je bila tako lepa, da je Ivan segel še po njej — in ob zidu so zazvonili majhni zvončki. Od vseh strani so pritekli stražarji. Car Dolmat je rekel: »Odpustim ti, če mi pripelješ konja z zlato grivo iz kraljestva carja Afrona.«
5
Volk ga je odnesel k carju Afronu in ga počakal pred hlevom. »Vzemi konja,« mu je rekel, »zlate uzde pa pusti.« Ivan je konja že vodil ven, ko je zagledal uzdo, ki se je lesketala kakor sonce. Segel je po njej — in spet so zazvonili zvončki. »Odpustim ti,« je rekel car Afron, »če mi pripelješ Jeleno Prelepo.«
6
Tretjič je volk stekel čez svet. Ob mraku je Jelena Prelepa stopila v svoj vrt. Tokrat je Ivan naredil natanko tako, kot mu je bilo naročeno: ničesar se ni dotaknil, samo njo je nežno prijel za roko in jo posadil na volčji hrbet. Bežali so vso noč in Jelena se ga je trdno oklenila. Do jutra sta se že imela rada.
7
»Ne morem je dati stran,« je rekel Ivan. Volk se je nasmehnil: »Ne bo ti treba.« Zavrtel se je v travi — in postal Jelena Prelepa, tako podobna, da bi se zmotil vsakdo. Ivan jo je pripeljal carju Afronu in odjahal s konjem z zlato grivo. Čez tri dni je volk pobegnil s carskega dvora in ju dohitel na cesti.
8
Isto so naredili še enkrat. Volk se je zavrtel v travi in postal konj z zlato grivo, tako lep, da je car Dolmat zanj brez pomisleka dal žar ptico v zlati kletki. Kmalu zatem je bil volk spet volk. Zdaj so imeli vse troje. Na robu gozda se je volk ustavil. »Tu se poslovim,« je rekel. »Srečno pot, Ivan.«
9
Bilo je vroče in Ivan je pod hrastom zadremal, Jelena pa je čuvala konja. Tam sta ju našla starejša brata. Ko sta zagledala ptico, konja in dekle, jima je zavist stisnila srce. Vzela sta vse, kar je bilo Ivanovo, in ga pustila v travi. Tam je obležal mrtev. Jeleni sta ukazala molčati in odjahala domov.
10
Sivi volk je začutil, da je nekaj hudo narobe, in pritekel nazaj. Dolgo je tekel, čez tri gore, dokler ni našel studenca z živo vodo. Vodo je prinesel v gobcu in z njo poškropil Ivana. Ivan je globoko vdihnil, se ozrl in vstal. »Dolgo sem spal,« je rekel. »Skoraj predolgo,« je rekel volk. »Sedi mi na hrbet. Doma pripravljajo svatbo.«
11
Ko sta prijezdila na dvor, so ravno zvonili zvonovi. Jelena je vstala in rekla: »To je tisti, ki me je rešil.« Žar ptica je zapela, konj z zlato grivo pa je zarezgetal. Car je vse razumel. Brata je poslal iz dežele, Ivana in Jeleno pa je poročil še isti dan. Sivi volk je z vrat pokimal Ivanu in tiho odšel nazaj v gozd.
12Konec
