Knjigice
Pravljica · Klasične pravljice
Peter Pan
Zgodba o dečku, ki ni hotel odrasti
Tudi v jeziku: Peter Pan (angleščina) · Peter Pan (slovaščina)
V Londonu, v topli otroški sobi, so spali trije otroci: Wendy, Janez in mali Mihec. Wendy je znala pripovedovati najlepše zgodbe na svetu, zato je neki skrivnostni deček ob večerih rad prisluškoval pri oknu. Neko noč je smuknil v sobo, a pes Nana ga je zavohal — deček je švignil skozi okno, njegova senca pa je ostala ujeta v sobi. Mama jo je zložila in pospravila v predal.
1
Čez nekaj večerov se je deček vrnil po svojo senco. Našel jo je, a se ga ni hotela več držati! Sedel je na tla in zajokal. Wendy se je zbudila. »Kdo si?« — »Peter Pan sem. Nikoli ne bom odrasel.« Wendy mu je senco skrbno prišila nazaj k podplatom. Za zahvalo mu je hotela dati poljubček, a sramežljivi Peter je iztegnil dlan — in Wendy mu je nanjo položila naprstnik.
2
»Poleti z menoj v deželo Nije!« je povabil Peter. »Tam nihče nikoli ne odraste.« Ob njem je zaplesala Zvončica, drobcena vila, svetla kot zlata iskrica. Posula je otroke s čarobnim vilinskim prahom in glej — Wendy, Janez in Mihec so se dvignili od tal kot milni mehurčki! »Kje pa je dežela Nije?« je vprašala Wendy. »Druga zvezda na desni in naravnost do jutra!«
3
Leteli so visoko nad spečim Londonom. Pod njimi so se svetile ulične svetilke, strehe in dimniki, velika ura na stolpu je odbila polnoč. Janez se je držal za svoj cilinder, Mihec je vriskal od veselja. Potem so se dvignili še više, mimo oblakov, naravnost proti drugi zvezdi na desni — in zjutraj se je pod njimi zalesketal otok, zelen kot smaragd.
4
Na otoku so jih čakali izgubljeni dečki — fantje, ki so nekoč padli iz vozičkov in jih nihče ni prišel iskat. »Peter! Peter se je vrnil!« so vpili in metali kape v zrak. Ko so zagledali Wendy, so obstali: še nikoli niso imeli nikogar, ki bi jim pripovedoval zgodbe. »Bi bila ti naša mama?« so vprašali. In Wendy je rekla: »Z veseljem.«
5
Domovali so v skrivnem domu pod zemljo, kamor si zlezel skozi votla debla. Zvečer so se vsi umili — no, skoraj vsi — in Wendy jim je ob ognju pripovedovala zgodbe: o Pepelki, o Sneguljčici in o mami, ki doma pusti okno vedno odprto. Peter je poslušal iz kota. Le zgodb o odraščanju ni maral: »Jaz bom vedno deček in vedno se bom igral.«
6
Ob obali otoka je ležala laguna morskih deklic. Cele dneve so se nastavljale soncu, česale dolge lase in se v loku potapljale v zeleno vodo. S Petrom so bile prijazne, na Wendy pa so bile skrivaj malce ljubosumne in so pljuskale vodo proti njej. »Ne zameri jim,« se je smejal Peter. »Morske deklice so pač takšne.«
7
Po morju okrog otoka je plaval velik nasmejan krokodil. Nekoč davno je pogoltnil budilko in odtlej je v njegovem trebuhu glasno tiktakalo: tik-tak, tik-tak. Kadar se je bližal, ga je vsakdo slišal že od daleč. Otroci se ga niso bali — krokodil je namreč iskal samo enega samcatega človeka na vsem svetu.
8
Ta človek je bil kapitan Kljuka, poglavar piratov. Nosil je škrlatni plašč, dolge črne kodre in železen kavelj namesto desne roke — prav njo je namreč v dvoboju izgubil proti Petru in pogoltnil jo je krokodil. Tako slastna se mu je zdela, da je odtlej hlepel še po ostalem. Ob vsakem tik-tak je pogumni kapitan prebledel kot rjuha.
9
Nekega dne, ko je bil Peter daleč, so se pirati prikradli k skrivnemu domu. Polovili so izgubljene dečke, Wendy, Janeza in Mihca ter jih zvezane odpeljali na svojo ladjo. »Zdaj mi ne uide nihče,« se je hahljal Kljuka. A pozabil je na nekaj: Zvončica je vse videla in kot zlata iskrica švignila po pomoč.
10
Peter je priletel na ladjo kot vihar. »Izpusti moje prijatelje, Kljuka!« Zarožljala sta meča: sunek, odboj, skok na sod, salta čez jambor! Izgubljeni dečki so se izmotali iz vrvi in pirati so drug za drugim poskakali v morje. Nazadnje sta na krovu ostala samo še Peter in kapitan Kljuka.
11
Peter je bil hitrejši. Potisnil je kapitana vse do ograje, in ko je ta stopil še korak nazaj — čof! Kljuka je padel naravnost v morje, kjer ga je z odprtim gobcem že čakal potrpežljivi krokodil. Tik-tak, tik-tak — in bilo je konec kapitana Kljuke. Otroci na ladji so vriskali, Peter pa se je priklonil kot pravi kapitan.
12
»Odpeljimo se domov!« je rekla Wendy, ki se ji je stožilo po mami in očetu. Zvončica je vso ladjo posula z vilinskim prahom in piratska jadrnica se je počasi dvignila iz vode. Pluli so med zvezdami, mimo lune, naravnost proti Londonu. Mihec je zaspal na zvitku vrvi, Janez je držal krmilo, Peter pa je stal na premcu in se smejal vetru.
13
Okno otroške sobe je bilo odprto — mama ga ni nikoli zaprla. Wendy, Janez in Mihec so smuknili v svoje postelje in mama jih je v solzah sreče objela. Peter pa je ostal zunaj na okenski polici. »Ostani pri nas,« je prosila Wendy. »Ne morem — potem bi moral odrasti.« In vsako pomlad se je vrnil po Wendy, da mu je pomagala pri pomladnem čiščenju in mu spet pripovedovala zgodbe.
14Konec
