Knjigice
Pravljica · Klasične pravljice
Robin Hood
Zgodba o veselem razbojniku iz sherwoodskega gozda
Tudi v jeziku: Robin Hood (angleščina) · Robin Hood (slovaščina)
V sherwoodskem gozdu je živel Robin Hood, najboljši lokostrelec v vsej Angliji. Nosil je zeleno suknjo in klobuček z rjavim peresom, pod velikim hrastom pa je taboril s svojo veselo druščino. Bogatim, ki so ljudem jemali zadnji novčič, so vzeli mošnjo — revnim pa so jo tiho pustili pred vrati. In gozd je odmeval od smeha.
1
Nekega jutra je Robin prišel do ozkega debla čez potok. Z druge strani je nanj stopil velikan, glavo višji od vseh ljudi. »Umakni se, mali!« — »Kar sam se umakni!« Namesto puščic sta zgrabila dolgi palici in začelo se je: tresk, tresk, tresk! Palici sta pokali kot toča po strehi, ptiči pa so prestrašeno pobegnili z vej.
2
Cop! Velikanova palica je zadela Robina in Robin je telebnil v potok. Ves moker se je prikazal na površju, si obrisal obraz — in se na ves glas zasmejal. »Zmagal si!« Velikan mu je podal roko in ga potegnil na suho. »Ime mi je Mali John.« — »Mali?« se je smejal Robin. Od tistega dne sta bila nerazdružljiva.
3
Ob drugem potoku je Robin srečal okroglega meniha, ki je sedel na kamnu in mirno jedel pito. »Prenesi me čez vodo, brat!« Menih ga je brez besede vzel na hrbet, sredi vode pa ga je — cmok! — spustil. »Zdaj sva si bot,« se je zarežal brat Tuck. Robin je pljunil vodo, se otresel kot pes in ga povabil v druščino.
4
V Nottinghamu je šerif razglasil tekmovanje: kdor bo najbolje streljal, dobi zlato puščico. »To je past,« je rekel Mali John. »Šerif čaka prav tebe.« Robin se je le nasmehnil. Nadel si je zakrpan beraški plašč, si namazal obraz s pepelom in šepaje odšepal skozi mestna vrata. Nihče izmed stražarjev ga ni prepoznal.
5
Puščica za puščico je letela v tarčo. Nazadnje je najboljši šerifov strelec zadel čisto sredino in ljudje so glasno vzkliknili. Tedaj je stopil naprej zakrpani berač, mirno napel lok — in njegova puščica je prvo razklala na dvoje. Šerif mu je moral izročiti zlato puščico, čeprav se mu je od jeze tresla brada.
6
Nekega dne je šerif jezdil skozi gozd in premišljeval, kako bi ujel razbojnike. Nenadoma je pred njim stal Robin. »Dober večer, gospod! Danes ste naš gost.« Vljudno, a odločno so ga pospremili pod veliki hrast. Ognji so goreli, na ražnju se je vrtela pečenka in vsa druščina je pela. Šerif je jedel — in jedel je zelo dobro.
7
Ko je šerif nazadnje odrinil krožnik, se je Robin globoko priklonil. »Pri nas se večerja plača, gospod.« Iz šerifove mošnje so se na pregrinjalo vsuli njegovi lastni zlati kovanci. »Toliko si vzel ljudem,« je rekel Robin, »zdaj gre vse nazaj k njim.« Šerif je odjezdil brez novčiča — a s polnim trebuhom.
8
Po cesti je prijahal bogat škof s tremi vozovi in težko skrinjo. Druščina ga je vljudno ustavila, skrinjo pa odnesla v gozd. Še isti večer je Mali John potrkal na hišo, kjer so trije otroci zaspali lačni. Na mizo je položil kruh, sir in pest zlata. »Od nekoga, ki ima preveč,« je rekel in izginil v temo.
9
Marjana je pritekla v gozd. »Dekle silijo, da se poroči s starim bogatinom, njen ljubi pa joka pred cerkvijo!« Robin je zapiskal na rog. Ko so izza dreves stopili možje v zelenem, je bogatin pobegnil kot zajec, njegovi svatje pa za njim. Brat Tuck je mlada dva poročil kar pod milim nebom in vsa druščina je plesala do noči.
10
Neko jesen je v gozd prišel visok tujec v temnem plašču s kapuco. Robin ga je povabil k mizi, kakor je povabil vsakogar. Po večerji sta streljala v tarčo in tujec je zgrešil. Ko je Robin zadel prav sredino, se je tujec zasmejal tako glasno, da so se drevesa zatresla: »Takega strelca v vsej deželi ni!«
11
Tujec je odgrnil kapuco. Pod njo se je zalesketala kraljeva veriga. »Kralj Rihard!« Vsa druščina je pokleknila. Kralj pa jih je dvignil na noge. »Slišal sem, komu jemljete in komu dajete,« je rekel. »Od danes niste več izobčenci.« Šerifu pa naslednje jutro ni preostalo drugega, kot da se je globoko priklonil.
12
Robin Hood je ostal tam, kamor je spadal — v zelenem gozdu. Vsak večer so se pod velikim hrastom zbrali vsi: Mali John, brat Tuck, Marjana in vsa vesela druščina. Zadonel je rog, ogenj je vrgel iskre med veje in nekdo je začel peti. Kdor gre danes skozi Sherwood, jih še sliši: gozd je še vedno poln njihovega smeha.
13Konec
