Knjigice
Pravljica · Zgodbe o živalih
Zgodba o zajčku Benjaminu
O dveh zajčkih, čebuli in zelo potrpežljivi mački
Tudi v jeziku: The Tale of Benjamin Bunny (angleščina) · Rozprávka o zajkovi Benjamínovi (slovaščina)
Nekega jutra je zajček Benjamin sedel na bregu ob cesti in strigel z dolgimi ušesi. Klop, klop, klop-klop! — mimo je pripeljal koleselj. V njem sta sedela gospod McGregor in poleg njega gospa McGregor v svojem najlepšem nedeljskem klobuku. Ko je koleselj izginil za ovinkom, je Benjamin od veselja poskočil: zdaj je pot prosta! In jo je mahnil naravnost proti gozdu za vrtom, kjer so stanovali njegovi sorodniki.
1
Teta Zajčeva je s Petrom in njegovimi sestricami živela v rovu pod koreninami velike jelke. Benjamin je pokukal noter in našel bratranca Petra čisto samega. Joj, kako klavrno je bil videti! Sedel je v kotu, zavit v rdečo ruto, in vzdihoval. »Kje pa imaš obleko?« je vprašal Benjamin. »Na vrtu gospoda McGregorja,« je zašepetal Peter. »Komaj sem ušel — modri suknjič in čevlje pa sem izgubil.«
2
»Nič ne maraj,« je rekel Benjamin pomembno. »McGregorjeva sta se odpeljala s koleseljem in pred večerom ju ne bo nazaj. Tvoja obleka pa visi na strašilu sredi grede — greva ponjo!« Splezala sta na vrtni zid in po veji stare hruške zdrknila na vrt. Peter je pri tem telebnil na glavo, a se ni nič potolkel: greda pod hruško je bila sveže prekopana in mehka kot blazina.
3
Sredi grede je stalo strašilo: dve prekrižani palici, na njih star klobuk — in Petrov modri suknjič in njegova čevlja! Od dežja se je vse skupaj malce skrčilo, a Peter se je oblekel od glave do pet in spet je bil pravi zajec. »No, vidiš,« je rekel Benjamin zadovoljno. »Zdaj pa še darilo za tvojo mamo, da ne prideva domov praznih tac.«
4
Benjamin je razgrnil rdečo ruto in začel vanjo zlagati debele rjave čebule — lepo darilo za teto Zajčevo. Petru pa ni bilo nič kaj prijetno. Kar naprej se je oziral, ob vsakem šumu je poskočil in čebule so mu uhajale iz tac. Benjamin pa je bil na vrtu kakor doma. Pravil je, da hodi sem z očkom vsako nedeljo po solato za kosilo.
5
Namesto naravnost proti zidu ju je Benjamin vodil križem po vrtu, med cvetličnimi lonci, zaboji in kadmi. Kar naenkrat je Peter obstal kot vkopan. Izza vogala rastlinjaka je prihajala — mačka! Velika, bela in puhasta. »Hitro, skrij se!« je pisnil Benjamin in oba sta smuknila pod velik prazen koš, ruto s čebulo pa potegnila za sabo.
6
Mačka je počasi pristopicala bliže, povohala koš — in se udobno usedla prav na njegov vrh. Tam je sedela celih pet ur! Pod košem je bilo temno in strašansko je dišalo po čebuli. Petra in Benjamina je peklo v oči in solze so jima tekle po smrčkih. »Nikoli, nikoli več ne grem na ta vrt,« je tiho šmrcnil Peter.
7
Prav takrat je po vrhu zidu prikorakal stari gospod Zajec, Benjaminov očka, s pipico v ustih in tanko šibico pod pazduho. Mačk se ni bal prav nič. Ko je zagledal belo mačko na košu, je skočil z zidu naravnost nanjo, jo krepko oplel s šibico in jo zapodil v rastlinjak. Potem je zaklenil vrata in stopil h košu. Mačka ga je začudeno gledala skozi steklo.
8
Stari gospod Zajec je dvignil koš. Najprej je za ušesa potegnil ven svojega sina Benjamina in ga na kratko ošvrknil s šibico. Potem je za ušesa potegnil še bratranca Petra. Nazadnje si je oprtal ruto s čebulo in odkorakal z vrta, pred sabo pa je gnal oba zajčka. Nič nista rekla — le ušesa so ju pekla in obema se je strašno mudilo domov.
9
Ko se je gospod McGregor zvečer vrnil, je na vrtu našel same uganke. Po gredah so bile stopinje čisto majhnih cokelj — premajhnih, da bi bile človeške! In kako neki se je mačka lahko čisto sama zaprla v rastlinjak … od zunaj? Gospod McGregor se je praskal po glavi in te skrivnosti ni razvozlal nikoli.
10
Doma pod veliko jelko je teta Zajčeva Petru vse odpustila — tako vesela je bila, da sta suknjič in čevlja spet doma. Rdečo ruto je obesila sušit, čebulo pa nanizala v šope in jih obesila pod strop, da je po vsem rovu lepo dišalo. »No,« je rekel zajček Benjamin, ko je v mraku capljal k svojemu očku domov, »pa sva vendarle prinesla darilo.«
11Konec
