Knjigice
Pravljica · Zgodbe o živalih
Zgodba o veverčku Orešku
Kako je predrzni veverček izzival staro sovo
Tudi v jeziku: The Tale of Squirrel Nutkin (angleščina) · Rozprávka o veveričiakovi Orieškovi (slovaščina)
Ob velikem jezeru je stal gozd, poln veveric. Sredi jezera pa je ležal otok z najlepšimi leskami daleč naokoli — in na njem je v votlem hrastu živela velika rjava sova, ki so ji vsi rekli stari Rjavko. Ko je jesen obarvala listje, so veverice sklenile: »Čas je za orehe!« Najmlajši med njimi je bil Orešek — veverček z najbolj košatim repom in najbolj nagajivimi očmi v vsem gozdu.
1
Veverice so iz vejic spletle majhne splave, razprle svoje košate repe kakor jadra in jutranji veter jih je ponesel čez megleno jezero. Spredaj je veslal Oreškov brat Bleščko, resen in priden, čisto zadaj pa Orešek, ki je ves čas čofotal s tačko po vodi in na ves glas prepeval. »Drži se raje splava,« je vzdihnil Bleščko. A Orešek se je samo smejal.
2
Na otoku so se veverice globoko priklonile in staremu Rjavku podarile tri debele miši. »Prosimo, dovoli nam nabirati orehe na tvojem otoku.« Rjavko je odprl eno oko, ga spet zaprl — in dovolil. Samo Orešek se ni priklonil. Poskakoval je pred sovo in vpil: »Majhen mož v rdečem plašču ždi, koščico v grlu skriva — kdo je, povej mi ti!« Stari Rjavko ni rekel nič.
3
Ves dan so veverice pridno polnile svoje vrečice z orehi in jih znosile na splave. Samo Orešek ni nabral prav ničesar. Po otoku je iskal hrastove šiške, jih postavljal v vrsto kakor keglje in jih podiral z debelim želodom. Zvečer je Bleščko zmajal z glavo: »Pozimi ti bo krulilo v trebuščku, boš videl.« A Orešek je že trdno spal, zvit v svoj košati rep.
4
Drugi dan so veverice sovi prinesle debelega krta in znova lepo prosile za dovoljenje. Orešek pa je natrgal šop kopriv, požgečkal z njim Rjavkov kljun in prepeval: »Ob poti raste zelena stvar — kdor jo poboža, ga opeče kar!« Stari Rjavko se ni niti premaknil. Samo veke je stisnil malo močneje — kakor nekdo, ki počasi šteje do sto.
5
Tretji dan so veverice prinesle sedem srebrnih ribic. Rjavko jih je pojedel do zadnje in spet pokimal. Orešek je tokrat zaplesal prav pred njegovimi vrati: »Brez nog beži, brez kril leti, vsa drevesa upogne — kdo je, povej mi ti!« Sova je molčala. Molčala je tako glasno, da bi pametna veverica raje utihnila. Orešek pa ni bil pametna veverica.
6
Dnevi so tekli in splavi so bili vsak večer težji od orehov. »Jutri je zadnji dan,« je rekel Bleščko. »Orešek, lepo te prosim, pusti staro sovo pri miru.« — »Zakaj pa?« se je zasmejal Orešek. »Saj me sploh ne posluša!« In prav to ga je jezilo bolj kot vse drugo: izmislil si je najlepše uganke na svetu, stari Rjavko pa še trznil ni.
7
Zadnji dan so veverice prinesle še zadnje darilo: sveže belo jajce v gnezdecu iz mahu. Orešek pa je bil ta dan predrzen kot še nikoli prej. Zavrtel se je, skočil čisto k sovi in zavpil: »Hišica bela, brez oken, brez vrat, v njej pa se skriva zaklad zlat!« In potem — hop! — je skočil staremu Rjavku naravnost na glavo.
8
Takrat pa — hlast! Stari Rjavko je bil hitrejši od misli. Zgrabil je Oreška in ga odnesel v svoj votli hrast. Orešek je vlekel in cukal na vso moč, da bi se rešil — in ko se je končno iztrgal, je njegov prekrasni košati rep ostal sovi med kremplji. Skozi majhno lino je smuknil na prostost: brez repa, a živ in cel.
9
Veverice so odveslale domov s splavi, polnimi orehov. Čisto zadaj je na svojem splavu sedel Orešek — tih kot še nikoli, z majhnim štrcljem namesto košatega repa. Bleščko mu ni rekel nič, samo molče mu je podal največji oreh. Zima je bila tisto leto dolga in snežena, a v toplem gnezdu je bilo orehov dovolj za oba brata.
10
Orešek še danes skače po drevesih, le rep ima kratek — komaj za en sam skok. In če kdaj na sprehodu skozi gozd srečaš veverico s kratkim repkom ter jo čisto vljudno vprašaš kakšno uganko, se bo zgodilo tole: zacepetala bo z zadnjimi tačkami, vrgla vate vejico in zavpila: »Prrr! Prrr!« Ugank, veš, ne mara prav nič več.
11Konec
