Knjigice
Pravljica · Klasične pravljice
Sinjebradec
Pravljica o drobnem ključku in prepovedani sobici
Tudi v jeziku: Bluebeard (angleščina) · Modrofúz (slovaščina)
Nekoč je živel bogat gospod, ki je imel grad, srebra in zlata pa na pretek. A njegova brada je bila sinja kot večerno nebo, zato so mu rekli Sinjebradec in dekleta so se ga bala. Nekega poletja je priredil velika praznovanja z glasbo in plesom. Najmlajša hči sosednje gospe je videla, da zna biti tudi prijazen, in privolila, da postane njegova žena.
1
Po poroki je mlada žena prišla na grad. Kakšne sobane! Zrcala od tal do stropa, skrinje polne svile, mize, ki so se šibile od dobrot. Sestra Ana jo je prišla obiskat in skupaj sta hodili po dolgih hodnikih ter šteli vrata. »Tu jih je več kot dni v letu,« se je smejala Ana. Zvečer sta sedeli ob oknu in gledali, kako se po dolini prižigajo luči.
2
Nekega jutra je Sinjebradec rekel: »Odpotovati moram po opravkih. Tu so ključi vseh sob — odpri, katero koli hočeš.« Potem je pokazal droben ključek. »Ta odpre malo sobico na koncu spodnjega hodnika. Vanjo pa ne smeš. Nikoli.« Poslovil se je in odjahal, žena pa je ostala s polno pestjo ključev. Ključek je bil čisto lahek, a v njeni roki je tehtal kot kamen.
3
Prijateljice so prišle gledat grad. Odpirale so omare, ogledovale bisere in se vrtele pred zrcali. A mlada žena jih je komaj poslušala. V žepu jo je žgal droben ključek in v glavi ji je šumelo eno samo vprašanje: kaj je v mali sobici? Nazadnje ni več zdržala. Tiho se je izmuznila iz sobane in stekla po stopnicah navzdol.
4
Pred malimi vrati je za hip postala. »Samo pokukala bom,« si je rekla. Ključek je zaškripal v ključavnici in vrata so se počasi odprla. Kar je tam zagledala, je bilo tako strašno, da ji je ključ padel na tla. Hitro ga je pobrala, zaklenila vrata in zbežala nazaj po stopnicah. Srce ji je razbijalo vse do vrha stopnic.
5
Zgoraj je videla, da je na ključku temen madež. Drgnila ga je z vodo, z milom, s peskom — a madež se je vsakič vrnil, kajti ključek je bil začaran. »Kaj naj mu rečem?« je šepnila sestri Ani. Tisto noč mlada žena ni zatisnila očesa. Zjutraj pa je na dvorišču zapel rog: Sinjebradec se je vrnil pred časom.
6
»Ključe, prosim,« je rekel Sinjebradec. Ko je zagledal madež na ključku, je njegov glas postal hladen kot led. »Bila si v mali sobici. Zdaj boš tudi ti ostala tam.« — »Prosim,« je odvrnila žena, »daj mi vsaj toliko časa, da zmolim.« — »Nekaj minut,« je zarenčal, »in nič več.« Žena je stekla po stopnicah, kolikor hitro so jo nesle noge.
7
Žena je stekla k sestri. »Ana, prosim, povzpni se na stolp in poglej, ali prihajata najina brata! Obljubila sta, da danes prideta na obisk.« Ana je pohitela po stopnicah in se ozrla čez polja. »Ali kaj vidiš?« je zaklicala žena. »Samo sonce sije in trava se zeleni,« je odvrnila Ana. »Poglej še enkrat, Ana, prosim, poglej še enkrat!«
8
»Pridi dol!« je od spodaj zagrmel Sinjebradec. »Še trenutek!« je prosila žena in spet zaklicala: »Ana, sestra Ana, ali kaj vidiš?« — »Velik oblak prahu se bliža po cesti!« — »Sta to najina brata?« — »Ah, ne … samo čreda ovac.« Ženi je srce padlo v peto. Minute so se vlekle kot ure in rog pred vrati je spet zapel.
9
»Pridi dol, ali pa pridem jaz gor!« je vpil Sinjebradec. »Ana, ali kaj vidiš?« je še enkrat zaklicala žena. »Dva jezdeca vidim!« je vzkliknila Ana. »V diru prihajata — to sta najina brata!« Zamahala jima je z ruto: »Pohitita, pohitita!« Konjska kopita so že zadonela pred gradom. »Zdaj grem,« je globoko vdihnila žena.
10
Žena je počasi stopila po stopnicah. Sinjebradec jo je že zgrabil za roko — tedaj pa so se velika vrata z bučanjem odprla in v dvorano sta planila njena brata z meči v rokah. Sinjebradec je zbežal proti stopnicam, a brata sta ga dohitela in z njim je bilo konec. Žena se je vsa tresoča oklenila sestre Ane.
11
Ker Sinjebradec ni imel dedičev, je ves grad in vse bogastvo ostalo mladi ženi. Sestri Ani je pripravila lepo poroko, bratoma kupila konja in opremo, sama pa se je čez čas poročila z dobrim, veselim človekom. Ob njem je kmalu pozabila na vse hude dni. Mala sobica na koncu hodnika pa je za vedno ostala zaklenjena.
12Konec
