Knjigice
Pravljica · Klasične pravljice
Trnuljčica
Stara pravljica o stoletnem spancu
Tudi v jeziku: Sleeping Beauty (angleščina) · Šípková Ruženka (slovaščina)
Nekoč sta živela kralj in kraljica, ki sta si dolgo, dolgo želela otroka. In ko se jima je končno rodila hčerkica, je bilo njuno veselje tako veliko, da je kralj priredil slavje za vso deželo.
1
Na slavje so povabili tudi dobre vile. Ena za drugo so se sklanjale nad zibko in ji podarjale darila: dobroto, lepoto, vesel smeh.
2
A ena vila ni bila povabljena. Vsa užaljena je prihrumela v dvorano. »Ko bo princeska dopolnila petnajst let,« je zaklicala, »se bo zbodla na vreteno!« In je izginila, preden je kdo trenil.
3
»Ne jokajte,« je rekla najmlajša vila, ki še ni podarila svojega darila. »Princeska ne bo umrla — samo zaspala bo. Spala bo sto let, potem pa jo bo nekdo prebudil.« Kralj je za vsak primer ukazal sežgati vsa vretena v deželi.
4
Princeska je rasla in rasla. Bila je dobra in lepa in vsi so jo imeli radi. Na svoj petnajsti rojstni dan pa je bila sama doma — in šla je raziskovat grad, po hodnikih in stopnicah, kamor še nikoli ni šla.
5
Čisto na vrhu starega stolpa je našla majhna vrata. Za njimi je sedela starka in predla. »Kaj pa je to?« je vprašala princeska. »Vreteno,« je rekla starka. »Bi rada poskusila?« Komaj se ga je dotaknila — zbod! — in v tistem hipu je zaspala.
6
In ni zaspala samo ona. Zaspal je ves grad: kralj in kraljica pri mizi, kuhar sredi mešanja, pes sredi laježa, celo ogenj v peči je zadremal. Vse je obstalo, tiho in mirno.
7
Okrog gradu je zrasla visoka trnova živa meja. Rasla je in rasla, dokler ni pokrila zidov in stolpov. Leta so tekla, ptice so si v njej spletle gnezda in divje vrtnice so zacvetele med trnjem.
8
Po deželi so pripovedovali o speči princeski za trnjem. Marsikateri princ je poskusil priti do nje, a trnje ga je zadržalo in obrnil se je domov.
9
Ko pa je minilo natanko sto let, je mimo prijezdil mlad princ. In glej: trnje je ravno tisti dan zacvetelo kot še nikoli in veje so se mu kar same umaknile s poti.
10
Šel je skozi speči grad, mimo spečega kuharja, mimo spečega psa, mimo kralja in kraljice, ki sta spala pri mizi. Vse je bilo tiho, samo njegovi koraki so odmevali.
11
Čisto na vrhu stolpa je našel majhna vrata. Na postelji je spala princeska z zlatimi lasmi, tako mirno in lepo, da je obstal. Prijel jo je za roko in jo nežno poljubil na čelo.
12
Trnuljčica je odprla oči in se nasmehnila. In v istem hipu se je prebudil ves grad: ogenj je spet zaprasketal, kuhar je zamešal, pes je zalajal, kralj in kraljica pa sta se objela od sreče.
13
Kmalu je bila na gradu poroka, kakršne dežela še ni videla. Trnuljčica in princ sta plesala do jutra, in če se ni nič spremenilo, plešeta še danes.
14Konec
