Knjigice
Pravljica · Klasične pravljice
Trije prašički
Zgodba o treh hišicah in požrešnem volku
Tudi v jeziku: The Three Little Pigs (angleščina) · Tri prasiatka (slovaščina)
Nekoč, pred davnimi časi, so živeli trije prašički. Ko so zrasli, jih je mama poklicala k sebi in rekla: »Dragi moji, čas je, da gre vsak svojo pot v svet. Vsak naj si zgradi svojo hišico — pa pametno jo zgradite, kajti po gozdu se klati volk!« Prašički so mamo objeli, si pomahali in odšli po treh poteh, vsak s svojo culico na palici.
1
Prvemu prašičku se ni dalo dolgo delati. Na travniku je srečal moža z vozom slame in ga prosil: »Daj mi malo slame, da si zgradim hišico.« Mož mu jo je dal in prašiček je v enem samem dopoldnevu zgradil hišico iz slame. »Mehka je, hitra je, ravno prav je!« je zadovoljno rekel — potem pa je šel vse do večera skakat po travniku.
2
Drugi prašiček je pomislil malo dlje. Srečal je moža z veliko butaro vej in ga prosil: »Daj mi nekaj vej, da si zgradim hišico.« Ves dan je zbijal in zabijal, dokler ni stala hišica iz vej. »Trdnejša je od slame!« je ponosno rekel — in še on jo je ubral na travnik, kjer sta z bratcem rajala do mraka.
3
Tretji prašiček pa je srečal moža z vozom opeke. »Daj mi opeke, da si zgradim hišico,« je prosil. Potem je gradil dolge dni: opeko na opeko, vrsto za vrsto, okna, vrata in dimnik. Bratca sta se mu smejala: »Kdo bo vendar toliko delal!« A tretji prašiček je samo pomežiknil: »Le smejta se. Bosta že videla, komu bo hišica prišla prav.«
4
Nekega dne je iz gozda res prišel volk — velik, siv in strašno lačen. Zavohal je prašička in potrkal na slamnato hišico: »Prašiček, prašiček, odpri mi vrata!« — »O ne, pri moji bradici, ne!« je zaklical prašiček. »Potem pa bom pihal in pihal in pihal, da tvoja hišica odleti!« je zarenčal volk.
5
In volk je zajel sapo, napihnil lica in pihnil — fuuuu! Slamnata hišica se je zamajala, zaškripala in odletela na vse strani kakor zlat dež. Prašiček je bežal med slamo, a volk je bil hitrejši. Hop! — in požrl je prvega prašička v enem samem grižljaju. Potem se je obliznil in odšel naprej po poti.
6
Kmalu je volk potrkal na hišico iz vej. »Prašiček, prašiček, odpri mi vrata!« — »O ne, pri moji bradici, ne!« — »Potem pa bom pihal in pihal, da tvoja hišica odleti!« In pihal je še močneje kot prej. Veje so popokale in se razletele na vse strani — in volk je požrl še drugega prašička. Potem se je pogladil po trebuhu in se namenil k tretji hišici.
7
Nazadnje je volk prišel do hišice iz opeke. »Prašiček, prašiček, odpri mi vrata!« — »O ne, pri moji bradici, ne!« je mirno odvrnil tretji prašiček. Volk je pihal in pihal in PIHAL, da so mu lica skoraj počila in se mu je zavrtelo v glavi. A opečnata hišica se ni premaknila niti za las. Prašiček za oknom se ni prav nič bal.
8
»Pa te bom že dobil!« je zarenčal volk. »Skozi dimnik pridem!« In res je splezal na streho. A tretji prašiček je bil pameten: hitro je obesil nad ogenj velik lonec, poln vode, in podkuril, da je voda zavrela. Slišal je, kako volkove tace cepetajo po strehi, a čisto mirno je čakal ob ognjišču.
9
Volk je zlezel v dimnik, se spustil navzdol in — ŠTRBUNK! — padel naravnost v vreli lonec. Tretji prašiček je urno pokril pokrovko. In to je bil konec požrešnega volka: tretji prašiček si ga je še tisti večer skuhal za večerjo, kakor pripoveduje stara pravljica.
10
Tretji prašiček je živel v svoji trdni opečnati hišici še dolgo, srečno in varno. Pozimi ga je grel ogenj na ognjišču, poleti so mu pred vrati cvetele rože in nobenega volka ni bilo nikoli več blizu. In kdor je hodil mimo, je vedel povedati: pametno delo se vedno izplača.
11Konec
