Knjigice
Pravljica · Klasične pravljice
Sneguročka
Ruska pravljica o deklici iz snega
Tudi v jeziku: The Snow Maiden (angleščina) · Snehurôčka (slovaščina)
Na koncu vasi sta v leseni hiši živela dedek Ivan in babica Marja. Bila sta dobra in delovna, a v hiši je bilo tiho: otrok nikoli nista imela. Tisto zimo je sneg zapadel do oken. Skozi šipo sta gledala, kako se vaški otroci kepajo in smejijo. »Marja,« je rekel Ivan, »najin lastni smeh nama manjka.« Babica je samo pokimala.
1
»Pojdiva ven,« je rekla Marja. »Naredila si bova hčerko iz snega.« Oblekla sta se in šla na dvorišče. Gnetla sta in gladila do mraka: drobne noge, tanke roke, okrogel obraz. Za oči sta ji vstavila dva svetlo siva kamenčka, usta pa sta ji naredila iz rdeče brusnice. Nazadnje sta ji spletla dve dolgi snežni kiti.
2
Sonce je zašlo in nad dvoriščem so se prižgale zvezde. Nenadoma sta se snežni deklici zasvetila lička. Zamižala je in odprla oči — prave, žive, svetlo sive. Roke so se ji premaknile, kiti sta zadrhteli, z ramen ji je zdrsel sneg. Stopila je iz zameta in se nasmehnila. »Zdrav, očka. Zdrava, mamica,« je rekla z zvonkim glasom.
3
Ivan in Marja sta jo od začudenja komaj mogla objeti. »Sneguročka,« sta jo poimenovala, ker je bila iz snega. Odpeljala sta jo v hišo — a Sneguročka se je tople peči ogibala in sedla k oknu, kjer je skozi špranjo pihljal mraz. Tam ji je bilo najlepše. Ivan je vzel gosli, Marja je zaploskala in vsi trije so peli in se smejali pozno v noč.
4
Vso zimo je bila Sneguročka veselje cele vasi. Nihče se ni znal tako lahkotno drsati po ledu, nihče ni sezidal višjega snežnega gradu. Kadar je zapela, so se otroci ustavili in poslušali. Ivan in Marja sta jo gledala z domačega praga in bila sta bogatejša od vseh. »Kaj lepšega bi si sploh lahko želela?« je rekla Marja.
5
Potem so se dnevi podaljšali. S strehe so zapele kaplje, sneg je počrnel in odtekel. Sneguročka je postajala vse tišja. Poiskala si je senco za hišo, kjer je bilo hladno in vlažno, in tam je sedela sama. »Kaj ti je, hčerka?« jo je vprašala Marja. »Nič, mamica,« je odgovorila. »Samo sonce je danes tako močno.«
6
Prišlo je poletje. Travniki so zadišali po cvetju, čebele so brenčale, otroci so tekali bosi po topli prsti. Sneguročka pa se je skrivala v najhladnejši kot kleti in čakala večer. Šele ko je sonce zašlo, je stopila ven in globoko zadihala. Ivan in Marja sta se spogledala in molčala. Nista vedela, kako bi ji pomagala.
7
Na kresni večer so pred hišo prišle vaške deklice v pisanih krilih in z venci v laseh. »Sneguročka, pridi z nami h kresu!« so klicale. »Plesale bomo in skakale čez ogenj!« Sneguročka je pogledala mamico. Marja je za trenutek oklevala, potem pa rekla: »Pojdi, hčerka. Le preblizu ognja ne stoj.« Sneguročka jo je poljubila na lice in stekla za dekleti.
8
Ob reki je gorel visok kres. Nad vodo se je stemnilo in svetel je bil samo še ogenj. Deklice so se prijele za roke in zapele, iskre pa so se dvigale v temno modro nebo. Potem so se postavile v vrsto: ena za drugo so stekle in skočile čez plamen. Smejale so se in klicale: »Sneguročka, zdaj pa ti!« Sneguročka je globoko vdihnila in stekla proti ognju.
9
Skočila je visoko čez ogenj — in se ni spustila na drugo stran. Sredi skoka se je razpustila v mehko belo meglico in se tiho, tiho dvignila nad plamene. Deklice so gledale navzgor s široko odprtimi očmi in nobena ni rekla besede. Meglica je zaplavala nad reko, nad gozdove, više in više — domov, k zimskemu nebu.
10
Ivan in Marja sta tisti večer dolgo stala pred hišo in gledala v nebo; babici so tekle solze po licih. A visoko zgoraj je nekaj svetlo zabelelo, kot bi jima nekdo pomahal. »Poglej, Marja,« je tiho rekel Ivan. Od takrat v vasi vedo: Sneguročka ni izginila, odšla je le domov. In vsako zimo, ko pade prvi sneg, se vrne.
11Konec
