Knjigice
Pravljica · Klasične pravljice
Vasilisa Prelepa
Ruska ljudska pravljica o deklici in leseni punčki v njenem žepu
Tudi v jeziku: Vasilisa the Beautiful (angleščina) · Vasilisa Prekrásna (slovaščina)
Trgovčeva žena je zbolela in poklicala hčerko k postelji. »Vasilisa,« je rekla tiho, »zapuščam ti nekaj dragocenejšega od zlata.« Izpod rute je vzela majhno leseno punčko v cvetlični ruti. »Kadar te bo kaj težilo, ji daj drobtinico kruha in ji reci: nahrani me in povej mi, kaj te teži. Punčka ti bo pomagala.« Potem je zaprla oči.
1
Kmalu je oče pripeljal v hišo novo ženo z dvema hčerama. Mačeha je bila prijazna samo pred očetom. Vasilisi je nalagala delo od zore do mraka: nosi vodo, zakuri peč, tkaj platno. A Vasilisa je vsak večer nahranila punčko in ji potožila. In ko je zaspala, je punčka opravila delo — zjutraj je bilo vse narejeno.
2
Neke jeseni je oče odpotoval daleč čez morje. Tistega večera je mačeha ugasnila vse luči v hiši, do zadnje iskre. »Brez ognja ne moremo,« je rekla in pogledala Vasiliso. »Pojdi ponj k Babi Jagi v gozd.« Sestri sta se hihitali, saj sta vedeli, da se od tam nihče ne vrne. Vasilisa je dala punčki drobtinico in odšla.
3
Gozd je bil temen in brez konca. Ko se je nebo zjutraj zarumenelo, je mimo prijahal jezdec, ves v belem, na belem konju — in nastal je dan. Opoldne je prijahal jezdec, ves v rdečem, na rdečem konju — in sonce je stalo visoko. Vasilisa je hodila naprej, punčka v žepu pa ji je šepetala: »Ne boj se. Le pojdi.«
4
Ko se je stemnilo, je mimo prijahal jezdec, ves v črnem, na črnem konju — in padla je noč. Pred Vasiliso se je nenadoma odprla jasa. Sredi nje je stala koča na dveh ogromnih rumenih kurjih nogah, okoli nje pa ograja iz rezljanih kolov. Na vsakem kolu je stala lesena svetilka in žarela kakor ognjeno zlato.
5
Zašumelo je in zapihalo: Baba Jaga je priletela v lesenem možnarju in se odrivala s tolkačem. Ustavila se je pred Vasiliso in povohala zrak. »Zakaj si prišla?« — »Po ogenj, babica.« — »Prav,« se je zarežala. »Delaj zame. Če opraviš, dobiš luč. Če ne opraviš, te pojem.« Vasilisa je nizko sklonila glavo.
6
Zvečer je Baba Jaga nasula prednjo goro pšenice, pomešane s črnim ovsom. »Do jutra vse preberi, zrno od zrna,« je rekla in zaspala tako, da so se tresle stene. Vasilisa je vzela punčko in ji dala drobtinico. »Nahrani me in povej mi, kaj te teži.« — »Le spi,« je rekla punčka. Zjutraj je bila pšenica čista kot zlato.
7
Drugi večer je bilo huje: cel kup maka, pomešanega s prstjo, in celo dvorišče, ki ga je bilo treba pomesti. »Do jutra,« je rekla Baba Jaga. Vasilisa je nahranila punčko in legla. Ko je vstala, je mak svetil kakor droben biser, dvorišče pa je bilo tako čisto, da se je videla vsaka rezljana črta na kolih.
8
»Nič me ne vprašaš?« je zarenčala Baba Jaga. — »Samo o treh jezdecih, babica. Kdo so?« — »Moj beli dan, moje rdeče sonce in moja črna noč. Vsi trije so moji.« O vsem drugem, kar je videla v hiši, je Vasilisa molčala. »Prav,« je rekla starka. »Kdor preveč sprašuje, prehitro ostari. In kako vse to zmoreš?« — »Materin blagoslov mi pomaga.«
9
»Blagoslova mi ni treba v hiši!« je zavpila Baba Jaga in jo pognala skozi vrata. Z ograje je snela leseno svetilko in ji jo stisnila v roke. »Na, nesi svojo luč in ne vračaj se nikoli več.« Vasilisa je stekla skozi gozd. Svetilka je žarela pred njenimi nogami kakor majhno sonce in ji kazala pot vso dolgo noč.
10
Doma sta mačeha in sestri vso noč presedeli v temi. Ko je Vasilisa vstopila s svetilko, se je zlata luč obrnila proti njim in jih ni več spustila izpred oči. Do jutra jih ni bilo več — zgorele so kakor slama. Vasilisa je svetilko zakopala pod grm, hišo zaklenila in odšla v mesto, k stari ženi, ki jo je vzela pod streho.
11
Pri njej je Vasilisa vsak dan tkala platno, tanko kakor pajčevina. Takega še nihče ni videl. Ponesli so ga carju in car je vprašal: »Kdo je to stkal?« Ko je Vasilisa stopila predenj, jo je pogledal in ni več pomislil na nikogar drugega. Napravili so svatbo, ki so jo pomnili leta. Majhno leseno punčko pa je Vasilisa vse življenje nosila v žepu.
12Konec
